TURE AVANTURE

Zima, zima bela

2010-02-15T10:15:00.000-08:00

Rifnik

Tale letošnja zima nam je dokazala, da še zna pokazati zobe, kljub tako opevanem segrevanju.
Za novega leta dan smo optimistično prekolesarili 100km , a to je bilo do prejšnega vikdenda tudi vse. Takoj po novem letu se je začelo hladno, snežno obdobje, ki ni popustilo vse do danes. Zimo sem izkoristila za hojo na hribčke, ki sem jih poleti prekolesarila, nekaj časa sem namenila kolesu in trenežerju ob gledanju kakšnega filma, preizkusila sem se v plezanju, teku na smučeh, prvič sem dvigovala uteži in nekaj se že celo pozna:) V soboto sem bila celi dan na mrzlem, na super smučišču v Katschbergu , v nedeljo zjutraj pa sva se na hitro odločila, da greva na toplo. Spakirala sva kolesa in oblačila, ter se odpravila na Primorsko. Kolesa sva raztovorila v Sečevoljah in nadaljevala pot proti Savudriji, mimo Umaga do Novega Grada in nazaj. Ceste so bile prazne, oz. bolje rečeno polne kolesarjev. Naredila sva 87km. Vreme je bilo sončno z 10°c, skoraj brez vetriča. Torej kilometri se nabirajo. Upam, da bo marec že bolj topel in se ne bo potrebno voziti tako daleč.

Nova pridobitev

Mrzlica

Logarska

Katschberg

Kolesarjenje po Istri

14. Ljubljanski maraton

2009-10-25T13:01:00.000-07:00

Pa je za nami.
Zadovoljna sem, da sem pretekla 21km, da je bil lep dan in super vzdušje.
Zanimivo je, da sem imela bruto čas teka do sekunde enak kot lani, torej 2: 07: 45, neto pa je bil minuto in pol boljši. Ni mi pa bilo všeč, da nisem mogla v teku tako uživat kot lani, saj me je kar dvakrat prijel bodec -torej špikalo me je pod rebri. Prvič na 4 km sem mogla malo hoditi, ni šlo naprej in potem spet 2 km pred ciljem, da sem komi počasi pritekla do cilja in pri tem hudo trpela. Vmes mi je šlo pa super. Vse čestitke Anji, ki je imela čas okoli 1: 57 in seveda vsem ostalim, ki so prvič pretekli 21km . Tore, čestitke Maši, Klemenu, Tjaši in Sergeju. Hvala tudi naši Luki, ki nas je super vozil. Hvala drugi Anji za fotografiranje, slikce še čakamo. Pa Tanji, da nas je pričakala na dvanajstem kilometru. Drugo leto spet? Bomo videli:)

Priprave za 14. Ljubljanski maraton

2009-10-13T06:08:00.001-07:00

Do ljubljanskega maratona je slaba dva tedna, tako da je čas za pridobivanje kondicije bolj kot ne potekel. Letos imam dosti manj pretečenih kilometrov kot lani, imam pa zato kakšnih 1300 kolesarskih km več in to je moje edino upanje. Torej pretečenih 80km v dveh mesecih in še od tega polovica prejšnji teden ni nič kaj spodbudno, a jaz optimistično upam na čas na 21km 2 uri. To bi pomenilo izboljšanje lanskega časa za dobre 4 minute. Letos je napovedana velika sprememba trase, saj bomo tekli v drugo smer kot na prejšnjih maratonih. Proga naj bi bila zdaj hitrejša, kar naj bi pripeljalo do rekorda proge. Je pa 14. Ljubljanski maraton nekaj posebnega tudi zato, ker bo na tej prireditvi prvič teklo kar nekaj mojih prijateljev. Upam, da bo minilo 21km s čim manj bolečinami oz. da bom pritekla v cilj z nasmehom na obrazu. Komaj čakam.

Kolesarjenje po Krasu

2009-10-08T12:23:00.000-07:00

Prijatelj Darjo je povabil nekaj klepetalcev strani bicikel.com v njegove konce. Nabrala se nas je osmerica kolesarjev, med njimi kar 2 kolesarki. Po mailu smo predhodno dobili začrtano pot, ki mi je bila še posebej všeč zaradi obiska morja. Prekolesarili naj bi 80km in naredili 600 višincev. Že na začetku je za kolesarjenje iz Ajdovščine do Vipave burja poskrbela za edinstveno izkušnjo. Grozno! Sledilo je bolj mirno kolesarjenje po hribčkih gor in dol do morja. Zelo toplo podnebje za ta čas, je omogočilo, da so se ljudje sprehajali v kopalkah, se namakali v vodi in tudi mi smo malo namočili utrujene tačke. Na koncu smo se ustavili na kmečkem turizmu Čebron, kjer so nas lepo postregli. Ambient in hrana sta bila super. Priporočam obisk!
Proti večeru smo le prispeli nazaj v Ajdivščino. Kolesarjenje me je pošteno utrudilo, a vseeno se je le našlo še nekaj moči za žuranje do jutra za prijateljev 30. rojstni dan. Na koncu je števec pokazal 114km, 1435 višinskih metrov, na kolesu pa smo preživeli 4 ure in 37 minut.
Hvala Dariu in družbi. Super je bilo.

Tušev vzpon, skupinski kronometer

2009-09-17T11:45:00.000-07:00

V Suhadolah na stopničkah.

Tekmovalni vikend je za nami. V soboto smo plazili s kolesi na Celjsko kočo in štoparca se je ustavila po 7.5 km, 440 višinskih metrih na 31 minut in 26 sekund, 2 minuti boljše kot lani. Pristala sem na četrtem mestu v moji skupini in skupno štirinajstem mestu. Ženske so se res poboljšale od lani in drugo leto še zna biti hujša konkurenca.
Cilj za naslednji vzpon je 3 minute boljši čas, nekaj tudi na račun specialke.
V nedeljo smo se odpravili v Suhadole na skupinski kronometer. Proga je bila dolga 20 km, prevozili smo jo v 35 minutah z povprečno hitrostjo 34km/h in zasedli 1 mesto. Kljub slabim vremenski napovedi, sta bila oba dneva sončna.
V soboto pa sem se tudi prvič usedla na mojo novo specialko. Super zadevca.

Sprint v cilj.

Pa šampanjec.

Pag

2009-08-27T09:37:00.000-07:00

Teden pred delovnim začetkom, smo se malo preganjali s kolesom po Pagu. Obiskali smo Novaljo, malo vasico Ražanac, ki leži malo pred otokom Pag, zelo lep avtokamp v Šimunih, mirno vas Košjun in seveda mesto Pag. Naredili smo okoli 230km.

Mesto Pag in v ozadju Velebit

Mesto Pag

Ražanac

GEOSS

2009-08-17T11:00:00.000-07:00

Maratonci

Končno je bil spet en lep, vroč vikend. V soboto smo se šli malo namakat v Terme 3000, v nedeljo pa spet čas za kolesarjenje.

Popoldne so k nam na gorco prikolesarili kolegi iz športnega društva Suhadole, katerega članica je tudi naša družina. Vsako leto se društvo okoli petnajstega avgusta odpravi na dvodnevni maraton in letos je bil cilj sobotne ture iz Suhadol naša gorca v Dramljah. Moški del se je popoldne podal še proti Rogli, vendar so prišli samo do Zreč, kjer so v senci ob pivu (predvidevam) počakali najbolj zagnanega kolesarja Luka, ki je le prišel na Roglo. Z atom Ferdom sva z njimi startala v nedeljo zjutraj nazaj proti Suhadolam.

V nedeljo nas je pot vodila iz Dramelj skozi Šentjur - Žalec -Vransko-Trojane -Izlake -Kandrše - Slivno (GEOSS) - Dob - Suhadole. Nabralo se je približno 113km, Geoss pa je najvišja točka z 644m nadmorske višine.

Malica v Žalcu

Geoss

Pogled iz Spodnje Slivne

Cerkvica v Suhadolah

TRIGLAV

2009-08-10T08:53:00.000-07:00

KOLESARSKI TRIGLAV

2009-08-03T13:03:00.000-07:00

Pripeljati se s kolesom na Mangartsko sedlo (2072m), je bil cilj sezone letošnjega leta, ki sem si ga zadala že lani, takoj po osvojitvi Vršiča. Lani smo prikolesarili na Vršič iz Mengša, natančneje Suhadol, tako da smo imeli na Vršiču v nogah okoli 100km.

V soboto smo se iz Kranjske gore podali na dvodnevno turo 4-je kolesarji. Naredili smo 12o km in 2815 višinskih metrov.
POT:
PRVI DAN: KRANJSKA GORA - RATEČE - TRBIŽ - PREDEL - MANGARTSKO SEDLO - BOVEC - SOČA
Prvi dan smo prekolesarili 84km . Prespali smo v Eko kampu Koritnica, v vasi Soča. Super zadeva tale soška postelja, sploh za kolesarje, saj ni potrebno sabo imeti ničesar.

DRUGI DAN: SOČA - TRENTA - VRŠIČ - KRANJSKA GORA
Drugi dan so bile noge že malo utrujene, vročina je ubijala, saj smo se vzpenjali na vršič v najhujši vročini. Prekolesarili smo 36km.

Ta vikend pa peš na ta "pravi" Triglav, seveda brez kolesa. Gre kdo zraven?

Kolesarska avtocesta na italijanski strani.

Rabeljsko jezero, pod mejnim prehodom Predel.

Mangart v daljavi

Mangartsko sedlo, 2072m.

Predor.

Naše prenočišče.

Soča

Na pol poti na Vršič, popolno trpljenje.

Vršič poln nepotrebne pločevine.

LEPENATKA, ROGATEC

2009-07-26T04:06:00.000-07:00

Včeraj bi morali s Slivniškimi Planinci odriniti na Ojstrico, a žal je zaradi slabega vremena tura odpadla. To smo seveda izvedeli zadnji hip, natančno pol ure prej, vendar je bilo klub temu prijetno podaljšati spanec tam do 9h. Naredilo se je kar prijetno vreme, zato se nas je za en avto zbralo, da nekje na višjem le pojemo tiste sendviče. In smo se odpeljali proti Logarski dolini. Naš cilj je bil Lepenatka z 1425m in Rogatec z 1557m. Lepa pot, malo plezanja, na vrhu pa lep razgled na Ojstrico, Raduho, Veliko Planino, Menino Planino. Vreme je zdržalo, posijalo je tudi sonce, zeblo nas ni, le na poti domov je spet začelo deževati.

Ptujska Gora

2009-07-26T03:28:00.000-07:00

Prejšnjo nedeljo smo si vzeli ves dan za kolesarski izlet. Naš cilj je bila Ptujska Gora. Pot nas je vodila skozi Dramlje, Slatino, Dolgo Goro, Poljčane, Makole, Majšperk in končno Ptujska Gora.
Ptujska gora leži na enem od zadnjih Haloških gričev, kjer stoji mogočna gotska cerkva in se razprostira razgled na Dravsko polje, Mariborsko Pohorje in Boč. Tu si lahko kupiš kakšen spominček, cerkev je odprta za ogled, imajo tudi zastonj sanitarije. Prijetno. Spustili smo se na Ptujsko stran in poiskali atijevega sošolca iz osnovne šole. Po velikih naporih smo ga našli v spodnji Hajdini, nato pa čez Ptujsko Goro proti Rogatcu. Ena velika pavza se je naredila v Vinetujevi deželi, kjer smo komaj dobili prosto mizo, a ribice so kljub veliki gneči bile takoj na mizi. Zelo dobro in za lepo ceno. Čakala nas je še bolj ali manj znana tretjina poti proti Šentjurju, ki smo jo brez težav premagali.

STOL (2236m)

2009-07-18T07:53:00.000-07:00

Bled

Pot nas je peljala od Valvasorjevega doma, do koder nas je pripeljal avtobus, po Žirovniški poti do vrha Stola. Na poti je kar nekaj udeležencev pohoda pridno nosila drva za Prešernovo kočo, kjer smo se prijetno okrepčali s toplimi dobrotami. Vsa zahvala gre Manci, ki nas je predhodno najavila na koči, tako da je bilo vsega dovolj v zelo kratkem času. Na poti nas je nekaj časa gor in nato še dol spremljal dež, na vrhu megla, na koncu poti pa nas je obsijalo sonce.

Drvonosci

Slivniški planinci na Stolu

Prešernova koča

MARATON FRANJA

2009-06-15T09:10:00.001-07:00

Start

Za mano je moja prva mala Franja. Da sem se je udeležila, sem se morala kar namučiti:). Prepričat ata Ferdota da tudi gre, pa še Anjo, Bojan pa ni podlegel. Potrebno je bilo sčistit kolo, potrebovala bi en servis, samo žal ni bilo časa. Torej dan je bil spet zelo vroč. Ob prihodu v Ljubljano smo še ujeli start ta velikih Franjevcev in Franjevk. Nato pa priprava na naš maraton. Kot zanimivost naj napišem, da sta ob našem avtu raztovarjala kolo fanta, ki sta se nas spomnila iz Lograske, a žal sta se za razliko od nas strašila dežja in nista prišla v Logarsko. Mazanje s kremo in nonstop pitje je bilo nujno potrebno, saj 97km proga ni kar tako. Na progi sem prav uživala, sploh v klanec, ko sva začela z atom prehitevat specialkarje, ki so nas še malo prej prehitevali v ravnini in potem po Škofji Loki z eno skupino šibali povprečno 37km na uro. Res nor občutek, poln adrenalina. To je bila moja prva skupinska vožnja. Noro. Uspelo nam je v lepem času priti na cilj, uradno v 3 urah in 46minutah.Drugo leto pa upam, da mi uspe na trenirati za VELIKO FRANJO. Se že veselim.
Organizacija maratona je vrhunska. Zmotilo me je le nekaj starejših gospodov , ki so imeli kolesarsko čelado namesto na glavi na balanci. Me je melo, da bi kaj rekla, pa sem se raje vgriznila v jezik. Zahvale pa gredo tudi bratcu Luki, ki je bil naš voznik, fotograf, pomočnik in še marsikej.

Cilj po 4 urah

Vzpon na Boč, Maraton Mlekarne Celeia

2009-06-01T07:50:00.000-07:00

Maj je minil v znamenju kolesarjenja. Izkupiček meseca bo letos kar težko preseči, saj se je nabralo dobrih 765km (okoli 300km več kot z mojim "polčijem"). Z druščino smo se udeležili dveh kolesarskih maratonov, to je Vzpon na Boč in Maraton mlekarne Celeia, naredili nekaj daljših izletov, med drugim tudi na Lisco in nabirali kondicijo na krajših turah.
Vzpon na Boč je potekal na lep nedeljski dan. Iz Šentjurja smo se odpravili kar s kolesi, kar se je kasneje izkazalo za napačno odločitev. Ime vzpona malo zavede, kajti cilj ni na Boču, ampak malo pod na drugi strani na Lovskem domu. Dan je bil zelo vroč, tako da je bil vzpon še malo bolj naporen kot bi sicer bil. Poti nismo poznali, tako da sem celi vzpon čakala na "najhuje", a sem na srečo prej dočakala cilj. Srečala sem tudi kolesarskega kolega Bojana, s katerim sem
malo poklepetala kar med vzponom. Na vrhu so nas čakale medalje, zelo dober golaž, prelepa narava in preglasna muzika. Vzpon je organiziral kolesarski klub Rogaška slatina. Vse pohvale njim in upam, da se tudi v Šentjurju kdaj ponovi kolesarski vzpon na Resevno.
Tudi izlet na Lisco (984m) je spremljala huda vročina. Z Bojanom sva se odpravila okoli osme ure, tako da do vrha ni bilo hude. Pot naju je vodila skozi Dobje, Jurklošter in vzpon na Lisco. Nazaj grede pa sva nameravala malo pred Razborjem zaviti desno in čez hribček na "Planinsko" cesto, a žal sma se spustila do Brega, tako da sva v največji vročini podaljšala pot za okoli 20 km. A nič hudega. S sladoledom in namakanjem nog v potočku na poti sva nekako preživela.
30.5 smo se udeležili maraton Mlekarne Celeia. Start v Arji vasi ob 9 uri in takrat je tudi začelo deževati. Tako smo v Žalcu pri Tušu obupali in odšli na kavico, večina kolesarjev pa je nadaljevala pot v Logarsko. Ob kavici so se porodile različne rešitve kako naprej. Od tega da se obrnemo in gremo domov, se peljemo z avtom proti Logarski in kje drugje nadaljujemo pot, se z avtomobilom peljemo v Logarsko in pojemo golaž... Na koncu se odločimo da greta ata Ferdo in Jože po avtomobile in nas pobereta, a minuta ni minila že sta bila nazaj z odločitvijo, da nadaljujemo pot s kolesom, kajti dež je pojenjal in proti Logarski se je že jasnilo. Tako smo po eni uri pavze odrinili na pot. Malo pred Polzelo je nehalo deževati, pokazal se je sonce, ki nas je posušilo in ogrelo. Vožnja je bila prijetna, vetr ni nagajal in malo pred Mozirjem sva že začela prehitevati kolesarje. Malo pred vrhom sem še srečala sodelavko Klavdijo, nato pa našo kompanijo, ki sva jo izgubila na Polzeli, ko sva se z Bojanom menjala garderobo za toplejšo vožnjo. V Logarski pa zelo dober golaž in pirček, ki se je prilegel po kar naporni turi. Letos je bil res super organiziran maraton, dobili smo lepe kolesarske drese, ni bilo težav s prijavami, samo dež nam je malo ponagajal. Ker se je nama z Bojanom mudilo na poroko, smo se kar hitro odpeljali v dolino, kjer nas je na tretjini poti pričakala Manja z avtomobilom. Poroke nisva zamudila, sta jo pa ženin in nevesta, a ni bilo hudega, smo ju počakal:)

ŠENTJUR - POSTOJNA

2009-05-06T13:21:00.000-07:00

Naš ata letos praznuje abrahama in kot se za takšno častitljivo obletnico spodobi je treba naredit eno ornk žurko. In ker je naš ata zagrizen kolesar, "kriv" za celo verigo navdušenih kolesarjev, z mano načelu, se je odločil, da bo vsa vabila na ta žur razvozil s kolesom. Tako smo to nedeljo razvozili 4 vabila.
Pot se je torej začela Šentjurju okoli 8h zjutraj. Nič kaj optimistično se nismo podali na pot, bilo je mrzlo, oblačno jutro, malo škropilo, ampak kdor ne reskira ....V Trojanah se je že pokazal sonček, a žal v Lukovici spet črni oblaki,ki so samo mane malo prestrašili. V Lukovici smo oddali prvo vabilo, nato čez Domžale v Suhadole. Tam smo oddali dva vabila, pojedli zelo dobro kosilo in enega od povabljencev zvabili na kolo do Vrnike. Malo naprej od Ljubljane nas je dobila ploha, ki smo jo preživeli pod mini kozolcem, tako da nam ni bilo hudega. V Vrhniki kavica, sladoled in polno smeha, saj sta prišla nek starejši gospod v obleki in žena spraševat, če treniramo za dirko po Sloveniji in če je moj ata Jure Robič (zmagovalec prejšnjih dveh DOSO-v). Vrhniškega hribčka ni in ni hotelo biti konec, pa spet Laze malo gor pa dol. Prevoženi kilometri so se že kar poznali, a planinski klančki pred Ravbar Komando so pomenl odrešitev, spust v Postojno. Malo pred 8h zvečer smo se pofotkali pri tabli Postojna. V Postojni oddali zadnje vabilo pri teti , povečerjali in sledila je sladka vožnja domov z avtomobilom in kolesom na strehi. V 12-ih urah smo preživeli 7,5h na kolesu in prevozili 162km.

V Lukovici pri sorodnikih

Pri prijatelju Perotu

Suhadole, družinski prijatelji

V Postojni teta Teja

1. MAJ

2009-05-02T11:21:00.000-07:00

Ta dan ponavadi ob zgodnji uri igram budnico s Pihalnim orkestrom Šentjur, a žal je bila za mene ura prerana. Ker se ta budnica vedno zavleče v pozne popoldanske ure, včasih ni bilo časa za pešačenje na bližnje hribčke, sem si pa zato letos privoščila.
Ker že dolgoooo nismo hodili, pa zakaj nebi za prvega maja. Kolo bo moralo počakati do nedelje, mogoče tudi dlje, odvisno od vremena. Od 9 do 10h se nas je le nekak nabrala lepa družba, hoje željnih mladcev, kakor so nas poimenovali mimoidoči, ko so nas srečevali ob zapuščanju Resevne, v "zgodnjih" urah. V resnici smo bili šele na 1/3 poti na Svetino. Na Vrunčevem domu je ljudi zabaval Unikat, ljudje so se veselili, nas pa je pregnalo oblačno nebo. Dež in toča sta nas dobila malo pred Resevno, zato smo jo mahnili kar proti Šentjurju. Pot sem sicer že lani prekolesarila, zdaj pa prvič peš in moram rečt da je blo kr luštno. Živel 1. maj, samo da bi bilo kaj za delat za nas mladce, da se bomo sploh lahko borili za svoje pravice.

VELEBIT ( 25 - 27. APRIL )

2009-04-29T12:16:00.000-07:00

Ta vikend smo se malo potikali po Velebitu in okolici. Iz Slivnice smo krenili v soboto zgodaj zjutraj in prispeli okoli 11 ure v Seline - Paklenice (vznožje Velebita, 46km od Zadra). Rakija za dobrodošlico, ki meni zaradi "dolge" noči ni pasala in nato krepak zajtrk, ki mi tudi ni šel v tek. Okoli 12.30 pa smo že krenili iz Milovaca proti vrhu Bojin Kuk (1110m). Ne smem pozabit na našega vodiča Anteja, ki je kot kozorog hodil po poti, jaz pa komaj stopala za njim. Že res da sem imela kakšno kilo ali dve težji nahrbtnik, a videlo se je, da on to pot prehodil nič kolikokrat. Vodič Ante nas je vodil in spremljal zaradi miniranega območja okoli Velikega Rujna. Malo pred Vrhom je dal Ante direktivo, da bo potrebno do vrh hoditi zelo hitro, češ da nas nebi ujela noč. Nekaj časa sem še lahko skoraj tekla za njimi, a mi je moja nerodna hoja po skalah in želodčne težave preprečila obisk vrha, zato sem se s preostalo (starejšo) skupino spustila na Veliko Rujno, kjer nas je čakalo prenočišče in večerja. Ko se je vrnila grupa, ki je odšla na vrh, si lahko slišal besede, prav ste se odločil, ta Ante je .... Ta dan smo hodili okoli 6 ur. Veliko Rujno (900m) ima par hišic in cekvico. Antejeva družina nas je na svoji domačiji zelo lepo sprejela z rakijo in domačo večerjo - đuveč, pečen krompirček, veliko mesa, solate in bučke. Mmmmmmm, še zdej se mi cedijo sline, ko se spomnim kako dobro je bilo, pa še tisti dan je bila to prva hrana za moj trebušček. Vse je bilo postreženo na improvozirani mizi - vozu, ob kresu. Večer smo zaključili z slovenskimi pesmicami ob ognju in kmalu zaradi utrujenosti odšli spat.

Naš gostitelj z rakijo ob "mizi"

Veliko Rujno

Dokaj spočiti smo po obilnem zajtrku krenili proti Vaganskem vrhu (1757m), ki je tretji najvišji hrvaški vrh. Žal se je vrh ovil v meglo in nas kljub prepričevanju vodiča ni želel voditi na vrh. Baje je še na vrhu kar dosti snega, zaradi megle pa je vodič trdil , da bi se lahko izgubili. Ker tudi naši vodiči niso hoteli prevzeti odgovornosti smo odšli proti drugemu cilju Crnemu vrhu (1110m).

Vaganski vrh

Pri planinskem domu Paklenica smo se spet razdelili v dve grupi. Eni so odšli proti kanjonu Velike Paklenice, drugi na Crni vrh. Hoja je potekala po gozdu, vse je bilo zeleno, videvali smo celo barvno paleto rožic, ki jih seveda ne poznam, se je pa našel kdo , ki je vsake toliko časa navrgel kakšno ime, Manca pa je bila zadolžena, da vse pofotka, fotografije pa še čakamo. Na čelo skupine takoj za Antejem smo dali malo starejšo gospo, da je bil tempo vsaj malo sprejemljiv. Nam se je že malo poznala v nogah včerajšnja pot, njemu pa niti ne in je še kar skakal kot kozorog proti vrhu.

Planinski dom Paklenica

Kosilo pred vzponom na Crni vrh

Na vrhu nas je čakal lep razgled. Sicer je bila vidljivost bolj slaba, a morje in bližnje hribe se je le dalo razločiti.

Iz Crnega vrha smo se tudi mi spustili do Velikega kanjona Paklenice. Kot zanimivost Paklenica je svoje ime dobila po smoli črnega bora, tako imenovani paklini, ki se uporablja za premazovanje ladij. Ob obali v Selinah nas je že čakal topel tuš, za nekatere tudi hladno morje, topla večerja in žur do jutranjih ur. Zdaj lahko priznam, da so me drug dan bolele trebušne mišice od smejanja, čeprav sploh nisem vedla, da jih imam.

Tretji dan je sledil treking do reke Krupe in Zrmanje, čez Kudin most, ki nas popelje na drugo stran reke,žal nismo mogli zaradi premočnega vetra.Tudi to območje bi naj bilo nevarno zaradi min, toda kaj več kot kuščarja brez nog nismo opazili. Ogledali smo si še samostana Krupa, sledilo obilno kosilo in odhod domov. Ob dremanju in prepevanju pesmi je pot domov hitro minila, gužve razen na meji ni bilo, pa še tam nebi bila , če nebi komplicirali hrvaški cariniki. V treh dneh smo veliko videli, uživali v primorskem svetu. Družba je bila res super. Večina smo se spoznali na novo, le nekaj sem jih poznala iz pohoda na Malo Planino, pa tu je še seveda moj bratec Luka, ki mi je bil v moralno podporo:). Na koncu smo si zaželeli, da se mora zgoditi kakšen after "VELEBEACH" in ne dvomim, da se bo res . Izlet je organiziralo PD Slivnica pri Celju, katere članica sem tudi sama in PD Podčetrtek.

Kje sem (486)?

2009-04-19T05:24:00.000-07:00

e-Štafeto prejela pri gemanu.

Pravila

Žička Kartuzija, Zibika, Šmohor

2009-04-15T10:53:00.000-07:00

Velikonočni prazniki so minili bolj v kolesarskem duhu. Sobotno popoldansko kolesarjenje je potekalo na relaciji Dolga gora - Žička Kartuzija - Ponikva. Pri samostanu so urejali letni vrt, ki smo ga obiskovalci kar spotoma polnili. Poleti bo tu prav luštno posedet in se osvežit. V nedeljo smo raziskovali hribčke in dolince med Grobelnim- Zibiko-Sv. Štefanom. Moram priznati, kar naporna tura po velikonočnem zajtrku in kosilu. V ponedeljek pa en skok na Šmohor. Zbrala se nas je druščina sedmih kolesarjev. Zjutraj smo štartali iz Šentjurja v prijetnem hladnem jutru, a to hladno se je že spremenilo v vroče na začetku vzpona na Šentrupert. Nato spust do Laškega, prečkanje Savinje in 6,5 km vzpona na Šmohor. Prijeten vzpon, brez večjih klančkov. Na vrhu se je polno ljudi martinčkalo na soncu, rahel vetrič pa je poskrbel, da le ni bilo prehudo vroče.
Po vsem naporu je prav pasala topla gobova juha z domačim kruhom in seveda še vse druga iz nahrbtnika. Ob povratku sta se Matija in Tanja odpravila na daljšo pot, ostali pa smo se spustili v dolino do Petrovč in nato direkt do Mc' sladoleda, ki je dal dokončno energijo, da smo prilezli do Šentjurja.

Planinski dom na Šmohorju 784m

Razgled med spustom

TEKMOVANJE PIHALNIH ORKESTROV

2009-04-08T11:36:00.000-07:00

Na raziskovanju Paridola s kolesom sem si prislužila Angino. No sej malo počitka tudi ne škodi,sploh v slabem vremenu. Vikend je minil v pripravah na tekmovanje pihalnih orkestrov. V soboto še skok na Boč, v nedeljo ena maratonska tura Šentjur-Dobrina-Virštanj-Podčetrtek- Loka pri Žusmu-Šentjur. To je bila letošnja prva kolesarska tura s kratkimi kolesarskimi hlačami,kar je čisto nekaj drugega, kot da bi znova svobodno zadihal. Nato pa vaje in javna generalka z pihalnim orkestrom v Kulturnem domu Šentjur. Predstavili smo program za tekmovanje v Riva del Garda, v Italiji. Za ogrevanje smo izbrali delo iz opere Ksenija, izbirno pesem iz seznama z naslovom Greek Folk Songs in obvezno Suito. Generalka nam je super uspela, vsi smo bili zelo zadovoljni in ponoči optimistično odpotovali proti Italiji. Po napornem potovanju in kosilu nas je ob 5.15h čakalo tekmovanje v prelepem kraju ob severnem delu Gardskega jezera. Večje treme ni bilo, razen mogoče pri kakšnem solistu. V črnih hlačah in belih srajcah zakorakali samozavestno na oder in sproščeno odigrali vse tri komade od začetka do konca, občutek je bil res dober. Iz odra smo odhajali kot zmagovalci. Na parkirišču že nastala skupna fotka in začel se je žur. Sicer so nas kasneje v hotelu utišali varnostniki in nato še policaji, za vsak slučaj, da nismo pozabili, da nismo doma. Sledil je še en dolg in naporen vroč dan v Gardalandu. Zadnji obisk pred 11 leti, se spomnim, kot eno samo čakanje, ta obisk pa je bil čisto nasprotje. Izkupiček je bil kar dober: 4x prosti spust, 2x blootornado, 2x vlak smrti, ....Na koncu pa požrtija v Perli in gemblanje za 4$. Nekaterim je celo uspelo nekaj zaslužit. Tik pred prihodom v Šentjur pa smo izvedeli, da smo dosegli 4. mesto v naši skupini. Z rezultatom smo zelo zadovoljni in upam, da kaj takšnega kmalu ponovimo.

Severni del Gardskega jezera

POMLAD

2009-03-25T14:37:00.000-07:00

Po vzponu na Svetino žejni ostali pred zaklenjenimi vrati Alminega doma

Svetina (679m)

Kolesarska sezona se je uradno začela, neuradno pa ga še vreme malo "biksa". Vseeno je nekaj bližnjih vrhov že osvojenih. Resevna parkrat (cesta je super prevozna v tem času), Celjska koča (na zelo lep sončen dan,edino spust je bil malo problematičen),Svetina (Almin dom je do na daljnega zaprt,res škoda, saj je bilo to nedeljo res veliko obiskovalcev, nekaj z avtomobili , nekaj že tudi zagretih kolesarjev) in Kalobje.
Danes pa sva s Tanjo male raziskovale Paridol in okolico, tako da sem domov prišla v trdi temi in z zmrznjenimi prsti na nogah. Komaj čakam, da prestavimo uro.

Cerkev Sv. Pankracija

Druščina

NORI VIKEND

2009-03-02T10:19:00.000-08:00

Sošolc iz osnovne šole je postal diplomirani farmacevt in je bilo treba zapit.

I

In zjutraj naprej na smučanje v KATSCHBERG. Z nami je prvič odšla naša Dunajska Anja. Upam, da še kdaj ponovimo. Je bila pa to res ena bolj mrzlih smuk. Veter je na nekaterih delih smučišča tako bril, da niti po klancu dol ni šlo, tako kot bi moralo.

V Nedeljo je budilka budila ob 5.30. Zajtrk in skok na Cerkniško. Najprej v Križno jamo (vsem priporočam to pustolovščino), nato bolj po polžje na Slivniški vrh, v Ribnico na pico in končno domov v večernih urah.

KONEC JANUARJA

2009-02-01T12:58:00.000-08:00

Leto se je komaj začelo pa je tu že februar.
Spoznala sem se z vadbo spinning in preizkusila rezultate z vzponom na Resevno. Z rezultati sem zadovoljna, tako da bom toplo vreme dočakala z spinningom, z smučanjem in kakšnim skokom na hribček. Včeraj sem prvič smučala v Badkleinkirchhmu. Proge so res super, meni pisane na kožo, le megla in sneg sta malo pokvarila vzdušje in misel na fanta, ki je tu umrl pred tremi tedni.

10.1. Nassfeld

23.1. Resevna

SV. VIŠARJE

2009-01-04T18:00:00.000-08:00

2.1.2009

Kljub vsem pripetijam, se nam je uspelo na mrzlo petkovo jutro odpraviti proti Trbižu na smučanje. Vse zahvale pa gredo Tanji, ki nas je že ponedeljek peljala na to prečudovito smučišče, ki ga prej nisem poznala. Malo pred Jesenicami nas je razveselila svetloba v daljavi, in res, ko smo se z žičnico povzpeli na okoli 1100m se je razprostirlo sončno pobočje, kar je zagotavljalo prijetno smuko. Dobri dve uri smo res uživali, potem pa se je nabaralo dosti ljudi, ki so tud fajn uničl progo, a vsaj vrst za sedežnico ni bilo takšnih, kot jih poznamo v sloveniji.

1. JANUAR

2009-01-04T00:38:00.000-08:00

Leto je na okoli in čas je za lepe želje, novoletne obljube, spremembe in nove korake. Tudi tale blog je neke vrste spremeba, saj me je prejšni
( http://sarekgirl.spaces.live.com/) pustil na cedilu. Novo leto se je začelo bučno na bližnjem manjšem hribčku, proti večeru pa malo višjem hribčku.