Vzpon na Boč, Maraton Mlekarne Celeia

Maj je minil v znamenju kolesarjenja. Izkupiček meseca bo letos kar težko preseči, saj se je nabralo dobrih 765km (okoli 300km več kot z mojim "polčijem"). Z druščino smo se udeležili dveh kolesarskih maratonov, to je Vzpon na Boč in Maraton mlekarne Celeia, naredili nekaj daljših izletov, med drugim tudi na Lisco in nabirali kondicijo na krajših turah.
Vzpon na Boč je potekal na lep nedeljski dan. Iz Šentjurja smo se odpravili kar s kolesi, kar se je kasneje izkazalo za napačno odločitev. Ime vzpona malo zavede, kajti cilj ni na Boču, ampak malo pod na drugi strani na Lovskem domu. Dan je bil zelo vroč, tako da je bil vzpon še malo bolj naporen kot bi sicer bil. Poti nismo poznali, tako da sem celi vzpon čakala na "najhuje", a sem na srečo prej dočakala cilj. Srečala sem tudi kolesarskega kolega Bojana, s katerim sem
malo poklepetala kar med vzponom. Na vrhu so nas čakale medalje, zelo dober golaž, prelepa narava in preglasna muzika. Vzpon je organiziral kolesarski klub Rogaška slatina. Vse pohvale njim in upam, da se tudi v Šentjurju kdaj ponovi kolesarski vzpon na Resevno.
Tudi izlet na Lisco (984m) je spremljala huda vročina. Z Bojanom sva se odpravila okoli osme ure, tako da do vrha ni bilo hude. Pot naju je vodila skozi Dobje, Jurklošter in vzpon na Lisco. Nazaj grede pa sva nameravala malo pred Razborjem zaviti desno in čez hribček na "Planinsko" cesto, a žal sma se spustila do Brega, tako da sva v največji vročini podaljšala pot za okoli 20 km. A nič hudega. S sladoledom in namakanjem nog v potočku na poti sva nekako preživela.
30.5 smo se udeležili maraton Mlekarne Celeia. Start v Arji vasi ob 9 uri in takrat je tudi začelo deževati. Tako smo v Žalcu pri Tušu obupali in odšli na kavico, večina kolesarjev pa je nadaljevala pot v Logarsko. Ob kavici so se porodile različne rešitve kako naprej. Od tega da se obrnemo in gremo domov, se peljemo z avtom proti Logarski in kje drugje nadaljujemo pot, se z avtomobilom peljemo v Logarsko in pojemo golaž... Na koncu se odločimo da greta ata Ferdo in Jože po avtomobile in nas pobereta, a minuta ni minila že sta bila nazaj z odločitvijo, da nadaljujemo pot s kolesom, kajti dež je pojenjal in proti Logarski se je že jasnilo. Tako smo po eni uri pavze odrinili na pot. Malo pred Polzelo je nehalo deževati, pokazal se je sonce, ki nas je posušilo in ogrelo. Vožnja je bila prijetna, vetr ni nagajal in malo pred Mozirjem sva že začela prehitevati kolesarje. Malo pred vrhom sem še srečala sodelavko Klavdijo, nato pa našo kompanijo, ki sva jo izgubila na Polzeli, ko sva se z Bojanom menjala garderobo za toplejšo vožnjo. V Logarski pa zelo dober golaž in pirček, ki se je prilegel po kar naporni turi. Letos je bil res super organiziran maraton, dobili smo lepe kolesarske drese, ni bilo težav s prijavami, samo dež nam je malo ponagajal. Ker se je nama z Bojanom mudilo na poroko, smo se kar hitro odpeljali v dolino, kjer nas je na tretjini poti pričakala Manja z avtomobilom. Poroke nisva zamudila, sta jo pa ženin in nevesta, a ni bilo hudega, smo ju počakal:)