MARATON FRANJA

Start

Za mano je moja prva mala Franja. Da sem se je udeležila, sem se morala kar namučiti:). Prepričat ata Ferdota da tudi gre, pa še Anjo, Bojan pa ni podlegel. Potrebno je bilo sčistit kolo, potrebovala bi en servis, samo žal ni bilo časa. Torej dan je bil spet zelo vroč. Ob prihodu v Ljubljano smo še ujeli start ta velikih Franjevcev in Franjevk. Nato pa priprava na naš maraton. Kot zanimivost naj napišem, da sta ob našem avtu raztovarjala kolo fanta, ki sta se nas spomnila iz Lograske, a žal sta se za razliko od nas strašila dežja in nista prišla v Logarsko. Mazanje s kremo in nonstop pitje je bilo nujno potrebno, saj 97km proga ni kar tako. Na progi sem prav uživala, sploh v klanec, ko sva začela z atom prehitevat specialkarje, ki so nas še malo prej prehitevali v ravnini in potem po Škofji Loki z eno skupino šibali povprečno 37km na uro. Res nor občutek, poln adrenalina. To je bila moja prva skupinska vožnja. Noro. Uspelo nam je v lepem času priti na cilj, uradno v 3 urah in 46minutah.Drugo leto pa upam, da mi uspe na trenirati za VELIKO FRANJO. Se že veselim.
Organizacija maratona je vrhunska. Zmotilo me je le nekaj starejših gospodov , ki so imeli kolesarsko čelado namesto na glavi na balanci. Me je melo, da bi kaj rekla, pa sem se raje vgriznila v jezik. Zahvale pa gredo tudi bratcu Luki, ki je bil naš voznik, fotograf, pomočnik in še marsikej.

Cilj po 4 urah

Vzpon na Boč, Maraton Mlekarne Celeia

Maj je minil v znamenju kolesarjenja. Izkupiček meseca bo letos kar težko preseči, saj se je nabralo dobrih 765km (okoli 300km več kot z mojim "polčijem"). Z druščino smo se udeležili dveh kolesarskih maratonov, to je Vzpon na Boč in Maraton mlekarne Celeia, naredili nekaj daljših izletov, med drugim tudi na Lisco in nabirali kondicijo na krajših turah.
Vzpon na Boč je potekal na lep nedeljski dan. Iz Šentjurja smo se odpravili kar s kolesi, kar se je kasneje izkazalo za napačno odločitev. Ime vzpona malo zavede, kajti cilj ni na Boču, ampak malo pod na drugi strani na Lovskem domu. Dan je bil zelo vroč, tako da je bil vzpon še malo bolj naporen kot bi sicer bil. Poti nismo poznali, tako da sem celi vzpon čakala na "najhuje", a sem na srečo prej dočakala cilj. Srečala sem tudi kolesarskega kolega Bojana, s katerim sem
malo poklepetala kar med vzponom. Na vrhu so nas čakale medalje, zelo dober golaž, prelepa narava in preglasna muzika. Vzpon je organiziral kolesarski klub Rogaška slatina. Vse pohvale njim in upam, da se tudi v Šentjurju kdaj ponovi kolesarski vzpon na Resevno.
Tudi izlet na Lisco (984m) je spremljala huda vročina. Z Bojanom sva se odpravila okoli osme ure, tako da do vrha ni bilo hude. Pot naju je vodila skozi Dobje, Jurklošter in vzpon na Lisco. Nazaj grede pa sva nameravala malo pred Razborjem zaviti desno in čez hribček na "Planinsko" cesto, a žal sma se spustila do Brega, tako da sva v največji vročini podaljšala pot za okoli 20 km. A nič hudega. S sladoledom in namakanjem nog v potočku na poti sva nekako preživela.
30.5 smo se udeležili maraton Mlekarne Celeia. Start v Arji vasi ob 9 uri in takrat je tudi začelo deževati. Tako smo v Žalcu pri Tušu obupali in odšli na kavico, večina kolesarjev pa je nadaljevala pot v Logarsko. Ob kavici so se porodile različne rešitve kako naprej. Od tega da se obrnemo in gremo domov, se peljemo z avtom proti Logarski in kje drugje nadaljujemo pot, se z avtomobilom peljemo v Logarsko in pojemo golaž... Na koncu se odločimo da greta ata Ferdo in Jože po avtomobile in nas pobereta, a minuta ni minila že sta bila nazaj z odločitvijo, da nadaljujemo pot s kolesom, kajti dež je pojenjal in proti Logarski se je že jasnilo. Tako smo po eni uri pavze odrinili na pot. Malo pred Polzelo je nehalo deževati, pokazal se je sonce, ki nas je posušilo in ogrelo. Vožnja je bila prijetna, vetr ni nagajal in malo pred Mozirjem sva že začela prehitevati kolesarje. Malo pred vrhom sem še srečala sodelavko Klavdijo, nato pa našo kompanijo, ki sva jo izgubila na Polzeli, ko sva se z Bojanom menjala garderobo za toplejšo vožnjo. V Logarski pa zelo dober golaž in pirček, ki se je prilegel po kar naporni turi. Letos je bil res super organiziran maraton, dobili smo lepe kolesarske drese, ni bilo težav s prijavami, samo dež nam je malo ponagajal. Ker se je nama z Bojanom mudilo na poroko, smo se kar hitro odpeljali v dolino, kjer nas je na tretjini poti pričakala Manja z avtomobilom. Poroke nisva zamudila, sta jo pa ženin in nevesta, a ni bilo hudega, smo ju počakal:)