ŠENTJUR - POSTOJNA

Naš ata letos praznuje abrahama in kot se za takšno častitljivo obletnico spodobi je treba naredit eno ornk žurko. In ker je naš ata zagrizen kolesar, "kriv" za celo verigo navdušenih kolesarjev, z mano načelu, se je odločil, da bo vsa vabila na ta žur razvozil s kolesom. Tako smo to nedeljo razvozili 4 vabila.
Pot se je torej začela Šentjurju okoli 8h zjutraj. Nič kaj optimistično se nismo podali na pot, bilo je mrzlo, oblačno jutro, malo škropilo, ampak kdor ne reskira ....V Trojanah se je že pokazal sonček, a žal v Lukovici spet črni oblaki,ki so samo mane malo prestrašili. V Lukovici smo oddali prvo vabilo, nato čez Domžale v Suhadole. Tam smo oddali dva vabila, pojedli zelo dobro kosilo in enega od povabljencev zvabili na kolo do Vrnike. Malo naprej od Ljubljane nas je dobila ploha, ki smo jo preživeli pod mini kozolcem, tako da nam ni bilo hudega. V Vrhniki kavica, sladoled in polno smeha, saj sta prišla nek starejši gospod v obleki in žena spraševat, če treniramo za dirko po Sloveniji in če je moj ata Jure Robič (zmagovalec prejšnjih dveh DOSO-v). Vrhniškega hribčka ni in ni hotelo biti konec, pa spet Laze malo gor pa dol. Prevoženi kilometri so se že kar poznali, a planinski klančki pred Ravbar Komando so pomenl odrešitev, spust v Postojno. Malo pred 8h zvečer smo se pofotkali pri tabli Postojna. V Postojni oddali zadnje vabilo pri teti , povečerjali in sledila je sladka vožnja domov z avtomobilom in kolesom na strehi. V 12-ih urah smo preživeli 7,5h na kolesu in prevozili 162km.

V Lukovici pri sorodnikih

Pri prijatelju Perotu

Suhadole, družinski prijatelji

V Postojni teta Teja

1. MAJ

Ta dan ponavadi ob zgodnji uri igram budnico s Pihalnim orkestrom Šentjur, a žal je bila za mene ura prerana. Ker se ta budnica vedno zavleče v pozne popoldanske ure, včasih ni bilo časa za pešačenje na bližnje hribčke, sem si pa zato letos privoščila.
Ker že dolgoooo nismo hodili, pa zakaj nebi za prvega maja. Kolo bo moralo počakati do nedelje, mogoče tudi dlje, odvisno od vremena. Od 9 do 10h se nas je le nekak nabrala lepa družba, hoje željnih mladcev, kakor so nas poimenovali mimoidoči, ko so nas srečevali ob zapuščanju Resevne, v "zgodnjih" urah. V resnici smo bili šele na 1/3 poti na Svetino. Na Vrunčevem domu je ljudi zabaval Unikat, ljudje so se veselili, nas pa je pregnalo oblačno nebo. Dež in toča sta nas dobila malo pred Resevno, zato smo jo mahnili kar proti Šentjurju. Pot sem sicer že lani prekolesarila, zdaj pa prvič peš in moram rečt da je blo kr luštno. Živel 1. maj, samo da bi bilo kaj za delat za nas mladce, da se bomo sploh lahko borili za svoje pravice.