Ta vikend smo se malo potikali po Velebitu in okolici. Iz Slivnice smo krenili v soboto zgodaj zjutraj in prispeli okoli 11 ure v Seline - Paklenice (vznožje Velebita, 46km od Zadra). Rakija za dobrodošlico, ki meni zaradi "dolge" noči ni pasala in nato krepak zajtrk, ki mi tudi ni šel v tek. Okoli 12.30 pa smo že krenili iz Milovaca proti vrhu Bojin Kuk (1110m). Ne smem pozabit na našega vodiča Anteja, ki je kot kozorog hodil po poti, jaz pa komaj stopala za njim. Že res da sem imela kakšno kilo ali dve težji nahrbtnik, a videlo se je, da on to pot prehodil nič kolikokrat. Vodič Ante nas je vodil in spremljal zaradi miniranega območja okoli Velikega Rujna. Malo pred Vrhom je dal Ante direktivo, da bo potrebno do vrh hoditi zelo hitro, češ da nas nebi ujela noč. Nekaj časa sem še lahko skoraj tekla za njimi, a mi je moja nerodna hoja po skalah in želodčne težave preprečila obisk vrha, zato sem se s preostalo (starejšo) skupino spustila na Veliko Rujno, kjer nas je čakalo prenočišče in večerja. Ko se je vrnila grupa, ki je odšla na vrh, si lahko slišal besede, prav ste se odločil, ta Ante je .... Ta dan smo hodili okoli 6 ur. Veliko Rujno (900m) ima par hišic in cekvico. Antejeva družina nas je na svoji domačiji zelo lepo sprejela z rakijo in domačo večerjo - đuveč, pečen krompirček, veliko mesa, solate in bučke. Mmmmmmm, še zdej se mi cedijo sline, ko se spomnim kako dobro je bilo, pa še tisti dan je bila to prva hrana za moj trebušček. Vse je bilo postreženo na improvozirani mizi - vozu, ob kresu. Večer smo zaključili z slovenskimi pesmicami ob ognju in kmalu zaradi utrujenosti odšli spat.
Naš gostitelj z rakijo ob "mizi"
Veliko Rujno
Dokaj spočiti smo po obilnem zajtrku krenili proti Vaganskem vrhu (1757m), ki je tretji najvišji hrvaški vrh. Žal se je vrh ovil v meglo in nas kljub prepričevanju vodiča ni želel voditi na vrh. Baje je še na vrhu kar dosti snega, zaradi megle pa je vodič trdil , da bi se lahko izgubili. Ker tudi naši vodiči niso hoteli prevzeti odgovornosti smo odšli proti drugemu cilju Crnemu vrhu (1110m).
Vaganski vrh
Pri planinskem domu Paklenica smo se spet razdelili v dve grupi. Eni so odšli proti kanjonu Velike Paklenice, drugi na Crni vrh. Hoja je potekala po gozdu, vse je bilo zeleno, videvali smo celo barvno paleto rožic, ki jih seveda ne poznam, se je pa našel kdo , ki je vsake toliko časa navrgel kakšno ime, Manca pa je bila zadolžena, da vse pofotka, fotografije pa še čakamo. Na čelo skupine takoj za Antejem smo dali malo starejšo gospo, da je bil tempo vsaj malo sprejemljiv. Nam se je že malo poznala v nogah včerajšnja pot, njemu pa niti ne in je še kar skakal kot kozorog proti vrhu.
Planinski dom Paklenica
Na vrhu nas je čakal lep razgled. Sicer je bila vidljivost bolj slaba, a morje in bližnje hribe se je le dalo razločiti.
Iz Crnega vrha smo se tudi mi spustili do Velikega kanjona Paklenice. Kot zanimivost Paklenica je svoje ime dobila po smoli črnega bora, tako imenovani paklini, ki se uporablja za premazovanje ladij. Ob obali v Selinah nas je že čakal topel tuš, za nekatere tudi hladno morje, topla večerja in žur do jutranjih ur. Zdaj lahko priznam, da so me drug dan bolele trebušne mišice od smejanja, čeprav sploh nisem vedla, da jih imam.
Tretji dan je sledil treking do reke Krupe in Zrmanje, čez Kudin most, ki nas popelje na drugo stran reke,žal nismo mogli zaradi premočnega vetra.Tudi to območje bi naj bilo nevarno zaradi min, toda kaj več kot kuščarja brez nog nismo opazili. Ogledali smo si še samostana Krupa, sledilo obilno kosilo in odhod domov. Ob dremanju in prepevanju pesmi je pot domov hitro minila, gužve razen na meji ni bilo, pa še tam nebi bila , če nebi komplicirali hrvaški cariniki. V treh dneh smo veliko videli, uživali v primorskem svetu. Družba je bila res super. Večina smo se spoznali na novo, le nekaj sem jih poznala iz pohoda na Malo Planino, pa tu je še seveda moj bratec Luka, ki mi je bil v moralno podporo:). Na koncu smo si zaželeli, da se mora zgoditi kakšen after "VELEBEACH" in ne dvomim, da se bo res . Izlet je organiziralo PD Slivnica pri Celju, katere članica sem tudi sama in PD Podčetrtek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar